Navdušena sem, ko vidim, da vedno več ljudi posega po znanju, ki se ga po klasični poti izobrazbe ne učimo. Navdušena, da jih zanima kaj vse je še možno, četudi ni otipljivo. Da smo energetsko telo slišimo že skoraj vsak dan, ogromno je novodobnih knjig in priročnikov, avtentičnih zgodb, ki so jih napisali ljudje iz prve roke. In kaj je tisto, kar mene pritegne, da posežem po novem znanju, sistemu ali pripomočku? Avtentičnost tistega, ki o tem govori. Danes lahko prodaš zares vse, še posebej pa če vsebuje besedo duhovnost. A je duhoven tisti, ki ima obraz za okolico prijazen, delovanje ponižno, je ugleden član ugledne organizacije, ko pa si s takim človekom na samem ali pa vidiš kakšen odnos ima do svoje družine, otrok in žene ali moža, ti pa vse v telesu kriči in boli? Meni je pri ljudeh najbolj všeč, ko živijo avtentično življenje in tega se ne da opisati z besedami, to enostavno začutiš. Telo ti pove.
Sistem Human Designa je po moji izkušnji orodje, ki te, ko upoštevaš svojo avtoriteto, strategijo, prehrano in okolje, kar dobro postavi v svoje tirnice. Ker te obravnava kot edinstvenega, tako kot na primer natalna astrologija in recimo Numerologija. Nešteto podjetij za svoje delovanje, oblikovanje tima, odločanje o pomembnih zadevah, pokličejo astrologe in numerologe, iz prve roke poznam uspešne zgodbe astrologov, numerologov in podjetnikov, ki uporabljajo holistične pristope. In takega načina se bo posluževalo vedno več ljudi tudi pri nas.
Zanimivo je, kako veliko stvari lahko preveriš za nazaj ( npr z astrologijo) in tako sem preverila tudi sama, saj sem si tako zelo želela odgovor zakaj se je zgodil 9.10.2023.
V septembru sva se s prijateljico Barbro, numerologinjo in regresoterapevtko, odločili, da greva v začetku oktobra, na eno holistično avanturo na bosanske piramide. Moje darilo Barbri ( ki je par dni pred odhodom praznovala rojstni dan) je bil tri dnevni intenzivni uvid v njeno human design karto, ona pa mi je pregledala in numerološko izračunala predloge za mojo novo kreativno pot.
Šestega oktobra, ko je bil dan za vodo ( po Mariji Kolman), sva se šli okopat v izvir pod Šmarno Goro in krenili na pot.
Meni je vsakič vožnja do tja neskončno dolga, možno je tudi, da sva kje zgrešili in se peljali okrog riti v žep, ampak na koncu sva prispeli pozno zvečer, kjer naju je pričakal Faruk in naju odpeljal do najinega domovanja tik nad parkom Ravne. Hišica v A obliki, sredi hribovitih travnikov ob gozdu, s pogledom na Visoko. Prav tako, kot si želim, da bi jo imela tudi sama. Obiskovali sva tunele, meditirali na piramidi Sonca, kuhali nama po human designu ustrezno hrano, spoznali prijetne ljudi iz vsepovsod in vse dni obravnavali Barbrino karto. In tako hitro prehitro je minilo, da sva si obljubili, da ponoviva. Pred odhodom v Slovenijo sva šli še zadnjič sedeti v sobe za meditacijo, se dotakniti sten in megalitov v tunelih. Po poti nazaj domov sva numerološko sčarali ( kot bi rekla Barbra) moje novo ime Dita soulcovers, se vmes še ustavili v džamiji, kjer sva bili popolnoma sami in nekje ob pol devetih zvečer na dolenjski avtocesti se zgodi.
Vozim njen avto in na avtu čutim, da nekaj ni okej, da ne morem pospeševati, da avto izgublja na moči. Pravilno se umaknem na skrajni desni pas, v tem odseku pas za počasnejša vozila, ustavim, prižgem vse štiri smernike, Barbra gre po trikotnik, ga prinese do sprednjega sedeža, da ga sestavi, v tistem pa poči, začutim kako mi premakne telo in kako se vse vrti v počasnem posnetku, popolna tišina se pojavi. Iz stanja, ki je bilo meni novo, okrog telesa sem slutila bel ščit v obliki jajca, prisotnost bele svetlobe je bila neopisljiva, me je nazaj pripeljal vonj po zažganih pnevmatikah.
Najprej šok, ko sem odprla oči, se mi trese telo, gledam okrog vse razbito, sovoznikova vrata na stežaj odprta in v tistem trenutku se zavem, da nisem bila sama v avtu. Poskušam iz avta, ne gre, ne morem odpret svojih vrat, zlezem ven na sovoznikovi strani in vidim, da me je voznik tovornjaka zadel, zapel in porival pred sabo dokler se ni ustavil. Ni imel zavorne poti. Barbre ni nikjer v mojem vidnem polju. Kličem jo, in iščem ob robu cestišča.Vse se je odvijalo v meni nerazumljivi časovnici in v stanju, ki ga nisem poznala. Najdem jo, dvajset metrov nižje, v travi, v jarku, zvita v položaj fetusa.
Kriki, ki še danes odzvanjajo v tišini. Kmalu se ustavijo drugi, spomnim se gospe, ki naju je bodrila do prihoda reševalcev. Reševalci pridejo hitro, saj je bila na drugi strani dolenjke nesreča, ki sva jo malo pred najino nesrečo videli, le da tam ni bilo poškodovanih in so lahko, zvem kasneje, hitro prišli. Rešujejo Barbro, hudo poškodovano, jaz kolapsiram, ker je popustil adrenalin. Z rešilcem naju odpeljejo na urgenco v Novo mesto. Barbro zadržijo na intenzivnem oddelku, mene po večurnem opazovanju spustijo domov.
Ko je vse to za nama, se danes pogovarjava o tem, kot o novem rojstvu, o novi priložnosti za obe. Kako to, da sem jo jaz odnesla s prasko na komolcu in s tako zaščito in kako to, da je Barbrino krhko telo preživelo zlom vseh reber, poškodbo vratnih vretenc in ključnic? Kakšno je tu učenje se sprašujeva in si druga drugi pripovedujeva, da je očitno da naju svet še potrebuje.
Pred kratkim, me je Barbra prosila, če lahko v njeni astrološki karti s pomočjo tranzitov za tisti dan in tisto približno uro pogledam, če se v karti vidi nesreča. Jasno kot beli dan štrli aspekt, ki govori o prometni nesreči in tudi o poškodbah. A bi se temu izognili, če bi pogledali kaj nama prinašajo tranziti? Morda, morda pa določenim življenjskim dogodkom ne moremo ubežati, čeprav se je v mojem primeru res upognilo vesolje, da sem živa in zdrava.
Barbro sem spremljala in jo bodrila vse dni okrevanja, jo hodila obiskovat v bolnico, čeprav me reže v telesu, ko vidim poškodovane in bolane ljudi. Skoraj pol leta je že od nesreče in življenje se postavlja nazaj tudi za njo.
V enem izmed obiskov, sem ji prinesla pokazat dušno pregrinjalo, ki sem ga izdelala in rekla mi je: »A bi ti mene prosim lahko malo pokrila s tem?«
Zame potrditev, da sem na pravi poti. Na poti kreiranja iz radosti, ljubezni do lepega, podpornega za človekovo dušo.
Ta nesreča naju je obe še globlje povezala medsebojno in vera v najini poslanstvi se je še dodatno okrepila.
